Pa naj mi še kdo reče, da je denar najboljši motivator.

V to, da je denar najboljši motivator, so me hoteli prepričati pred 10 leti. V Angliji. Priznam, da jim je uspelo. A le dokler smo o tem govorili v teoriji. V praksi? No, tam pa je ta teorija zelo hitro zbledela. Vsaj pri meni.

S polnim nahrbtnikom knjig stojim pred vrati hiše. Pogumno pozvonim. Medtem ko čakam, da mi kdo odpre, razmišljam o vseh materialnih dobrinah, ki si jih bom lahko privoščila s težko prisluženim denarjem. Nekaj časa počakam, a nihče ne odpre. »Ni problema,« si rečem in grem naprej. Pozvonim pri naslednji hiši. Nekdo odpre. V angleščini pozdravim, se predstavim in na hitro zdrdram svoj vnaprej naučeni govor, v katerem povem, da prodajam knjige. »Me ne zanima,« odgovori glas med napol priprtimi vrati, ki se, že trenutek zatem, s treskom zaprejo. »Ni ravno dober začetek, ampak saj bo. Saj so rekli, da se da veliko zaslužiti, če si pripravljen delati. In jaz sem.« Tako se bodrim in odločno korakam naprej proti naslednjim vratom.

Ne bom dolgovezila. Verjamem, da si potek moje zgodbe lahko sami naslikate naprej. A verjemite mi, ko že tretji ali četrti dan zapored ne prodate nič in vas vse boli od vožnje s kolesom od ulice do ulice (ker težko prisluženi denar raje kot za vožnjo z avtobusom porabite za najemnino in hrano) in ste premočeni do kože, ker se je iz jasnega neba ulila ploha – takrat vam govorjenje o tem, kako je denar najboljši motivator, ne pomeni nič. Takrat spoznate, kdo ste in kaj je v življenju pomembno. In ne, denar ni na prvem mestu. In zato ni in ne more biti najboljši motivator. Vsaj zame ne.